Zavržemo pet tisoč mačk in psov

Nezaželeni mladiči domačih živali ostajajo prepuščeni cesti Najučinkovitejši način za zmanjšanje števila zapuščenih živali je sterilizacija oziroma kastracija

V Sloveniji vsako leto zavržemo več kot pet tisoč živali, največ mačk, potem psov. Verjetno je številka še višja, saj preštejejo samo tiste živali, ki so imele srečo, da so jih našla zavetišča in društva. Ostale so končale drugače. "Za večino ljudje so živali še vedno orodje. In ustaljeno je prepričanje, da ni nič strašnega, če pogine mačka," pripoveduje Petra Mohar, biologinja in aktivna članica ljubljanskega društva za zaščito živali.

V tem društvu in drugih podobnih društvih po Sloveniji so tudi ljudje, ki so pripravljeni sredi noči sesti za volan avtomobila in loviti družino podivjanih in bolnih mačk, ki so zmotile prebivalce blokovske soseske, ali reševati trop podivjanih psov, privezanih na verigo sredi polja. Z živalmi se dogajajo krutosti. "Veliko je primerov živali z ulice, za katere veterinar ugotovi, da jih je poškodoval človek. Imeli smo muca, ki se mu je iz gobčka neprestano cedil gnoj. Pomislili smo na zobe, a se je izkazalo, da ima v zgornji čeljusti naboj. Najhuje je z mačkami, še posebno v mestih, kjer na njih gledajo kot na nadlogo. Na deželi še imajo neko možnost preživetja, ker jih imajo za koristne. Navadno najdejo kakšno zavetišče na senikih in hrano okoli kakšne kmetije. V mestih možnosti za preživetje skorajda nimajo," pravi Moharjeva. Trditev podpre z izsledki raziskav: "V povprečju preživi življenje na cesti okoli deset odstotkov mačk." Ostalih 90 odstotkov pogine zaradi nesreč, bolezni in izživljanja človeka. 

Mačke niso samostojne

Najbolj pogosta zmota, ki jo pogosto srečajo pri svojem delu, je prepričanje, da se mačke znajdejo na prostem in da bodo že preživele. "To sploh ni res! Čisto vsaka mačka, ki jo poberemo s ceste, ima kakšno bolezen. Ker jih nihče ne zdravi, navadno poginejo. Mislim, da ni bilo primera, ko ne bi imele FRC (mačji prehlad, ki ga povzroča virus herpes). Mačka kiha, oči se ji solzijo, in če jih nihče ne čisti, se ji veke zlepijo in oko začne gniti. Takšna žival seveda pogine. Potem je tukaj mikrosporija, ki se sicer prenaša tudi na ljudi, a če si po stiku z mačko umijemo roke, ni nobene nevarnosti, pa tudi pri mačkah se da pozdraviti. Tudi mačja kuga je precej razširjena, a na ljudi se ne prenaša."

Mačke se gonijo, vse dokler ne najdejo partnerja, in navadno skotijo tri legla na leto. V enem leglu je štiri do pet, tudi do devet mladičev. Pri psih je število nezaželenih mladičev manjše, saj se psica goni dvakrat na leto, in ko je ciklus mimo, se paritvena doba konča. Kljub temu so vsako leto samim sebi prepuščeni oboji, psi in mačke. Končajo v smetnjakih, v gozdovih, ob cestah, kjer ljudje mislijo, da jih bo kdo najhitreje našel. In lastniški psi postanejo cestni. Psi v največ primerih končajo v zavetiščih, saj smo ljudje za njihovo usodo malo bolj občutljivi. Mačk pa naj bi tako bilo preveč. "Takšne živali bi morali vse po vrsti sterilizirati ali kastrirati, kar drugod po svetu tudi počno. In to brez razmišljanja," pravi direktor Veterinarske bolnice Maribor Bojan Dougan, dr. vet. med. Z njim se strinjajo domala vsi, ki so kdaj skrbeli za zapuščene živali. Večina teh živali je namreč iz kategorije "nezaželeni mladiči", in ker je pri nas pobijanje zdravih živali z zakonom prepovedano (tega se ne držijo ravno vsi, pa tudi nadzor nad tem početjem ni ravno učinkovit), pristanejo ti mladiči v oskrbi društev in azilov. Nekateri so zmožni zagotoviti sterilizacijo in kastracijo, drugi spet ne, sicer pa to področje pri nas ni zakonsko urejeno.

Žival ni samo strošek

Povrhu vsega tudi na poti do preprečevanja neželenih legel pri domačih živalih stoji vrsta pomislekov. "Navadno pri samcih ljudje mislijo, da to pač ni njihov problem. S tem se bodo ukvarjali lastniki psic ali mačk, potem je pogosto tukaj še sprememba karakterja, pa seveda cena teh posegov. Ta sicer ni visoka, ampak nekateri mislijo, da za žival pač nima smisla dajati toliko denarja," pravi Petra. S podobnimi pomisleki se srečujejo tudi veterinarji: "S temi vprašanji se ukvarjamo vsak dan. Obstajajo tako pozitivni kot negativni učinki teh posegov. Med minusi se najpogosteje pojavi strošek, nato narkoza, ki je pravzaprav minimalno tveganje, saj se na vsakih tisoč živali kakšna morda ne zbudi iz narkoze. Potem je še povišana možnost inkontinence pri psicah, a se tudi to neželeno uhajanje urina da zdraviti. Pozitivni učinki sterilizacije so posebej vidni pri psicah: odpadejo vse bolezni na rodilih, tumorji na mlečnih žlezah, ciste na jajčnikih, ni več menstruacije, nezaželenih obiskov psov in ostalih nevšečnosti, povezanih tudi z neželeno brejostjo. Pri samčkih se karakter umiri, ni več tavanja v času gonitve, pri mačkih se odpravi neprijetno označevanje teritorija. Psičkam se značaj praviloma ne spremeni, ostanejo pač v takšnem hormonskem stanju, kot je običajno v obdobjih gonitve. Če postavimo vse pozitivne in negativne učinke na tehtnico, ob predpostavki, da ne želimo imeti mladičev, je kastracija oziroma sterilizacija zelo koristna tako za žival kot za lastnika," pravi Dougan. 

Že desetletja se veterinarji borijo proti prepričanju, da mora pred sterilizacijo psica doživeti vsaj eno gonitev ali povreči eno leglo mladičev. "To je najbolj pogosta napačna informacija, ki kroži med ljudmi, in nima z medicinskega stališča prav nobenih argumentov, ki bi jo podprli. S takšnim čakanjem samo povečamo možnost raka na seskih," pojasnjuje Dougan. Seveda, če nekdo želi imeti eno leglo mladičev, je to v redu, a da bi psica povrgla zato, ker bi to bilo v njeno korist, je zmota.

Andreja Kutin
Vir: 7dni